Že od nekdaj sem iskala Boga, čeprav se tega od samega začetka še nisem zavedala.

Prihajam iz tradicionalno verne družine, kjer so nedeljske maše nekaj običajnega.

Moji starši so bili v mojih najstniških letih precej čustveno odsotni in počutila sem se tako samo, nerazumljeno, neslišano. Vendar jaz sem želela biti slišana, pomembna za nekoga, zato sem to potrditev iskala zunaj - v družbi zabav, alkohola in fantov.

Takšne kratkotrajne potrditve so samo še bolj poglabljale mojo osamljenost, izpodbijale mojo dostojanstvo in me še bolj globoko ranile. Želela sem si biti le sprejeta, taka kot sem; želela sem se počutiti živo.

V 2. letniku srednje šole je v moje življenje upanje prinesla sošolka, s katero sva postali najboljši prijateljici. Bila je drugačna od vseh drugih deklet - sijala je z meni nepoznano svetlobo, katera me je vlekla k njej. Ona je bila prva oseba, ki me je sprejemala v celoti, takšno kot sem bila. Bila je moj malik - kajti takrat še nisem razumela, da Bog deluje preko nje, da bi prišel bližje meni. Želela sem si, da bi spremenila svoje življenje, vendar nisem vedela kako.

Dve leti kasneje me je povabila na mladifest v Međugorje. Takrat se me je Bog prvič zares globoko dotaknil. Toda ko sem se vrnila nazaj domov, je ogenj izkušenj s festivala začel pojenjati, ker nisem znala živeti vere v svoji stari družbi. Začela sem dvomiti in se počasi vrnila na svoja stara pota.

Nato sem se v 2. letniku faksa prvič zares zaljubila v enega fanta, preko katerega je Bog posegel še globlje v moje srce, ker sem dovolila, da sem ljubljena. V meni je prebudil že dolgo zatrte želje in hrepenenja po nečem več. Bila sem zaslepljena od zaljubljenosti in ker sem na novo odkrite občutke pripisovala temu fantu, je Bog prekinil najino razmerje. In baaam, Bog mi je vzel ravno tisto, česar sem se najbolj oklepala - tega fanta. Bila sem ponovno globoko ranjena in dvojno zavrnjena - od fanta in od Boga! Vsaj tako sem takrat mislila. Vendar me Bog ni nikoli zapustil. Želel je le biti na prvem mestu v mojem srcu.

Tisto poletje, ko sem bila že četrto leto zapored na festivalu mladih v Međugorju, se je začelo dogajati. Od trenutka, ko sem prvič prišla v Međugorje, sem prosila Jezusa in Marijo za odpuščanje vsega, kar mi je oče storil v otroštvu. Bila sem ozdravljena njegove surovosti, poniževanja, nespoštovanja in čustvenega nasilja. Ta preobrat je v meni sprožil željo, da odkrijem ali tudi zame resnično obstaja nekaj več. Začela sem brati knjige o osebni in duhovni rasti; vključila sem se v skupnosti, kjer sem imela zgled, kako mladi živijo vero; prvič sem izkusila slavilno petje, petje v jezikih in adoracijo.

Danes, skoraj 2 leti pozneje, sem tukaj in se veselim življenja. Bog me je ozdravil bolečin iz preteklosti in jih osmislil. Spoznala sem, da ga potrebujem bolj, kot življenje samo. On želi biti moje vse; ne le prijatelj ali tisti, ki je s svojo smrtjo na križu umrl za vse moje grehe. Ne, On želi biti moje VSE! On želi izpolniti vsa moja najgloblja hrepeneja.

Zelo pri srcu mi je misel Barbare de Angelis: ˝ Vse kar potrebujete, da zaživite življenje, o katerem sanjate, imate že v sebi ta trenutek.˝

Počutim se kot princeska sredi pravljice, ker vem, da nobena bolečina, strah, nobeno zlo ni večje od Njegove ljubezni. In moj princ, Jezus, se bo boril zame do konca.

Slava Bogu!