Zakaj živim? Kdo me je ustvaril? S kakšnim namenom?                Zakaj ravno mene? Kaj bo z mano, ko bom umrla?

                                 Kaj je smisel življenja? 

 To so vprašanja, ki se na nam pojavijo v mislih na neki točki življenja, ko se za  trenutek ustavimo in poglobimo vase.

Prav tako je bilo pri meni v obdobju najstniških let. Od otroštva sem hodila v cerkev, kjer sem redno obiskovala mašo in verouk. Rada sem se družila s sošolci, večjega smisla pa v tem nisem videla. Znala se večino molitev, nisem pa razumela o čem govorijo.                                

Neko nedeljo sem pozorno sledila besedam, ki smo jih izgovarjali pri molitvi in pri tem sama sebe spraševala: ˇA verjamem to kar molim? H komu sploh molim? Ali Bog sploh obstaja?ˇ Sama nase sem se razjezila, da izgubljam čas z obiskovanjem cerkve in si rekla:  Bog, če ti res obstajaš mi to pokaži, drugače ne bom več hodila v cerkev, saj v tem ne vidim smisla!                                                              In Bog je to tudi storil.

Čez nekaj časa je šla sestra na duhovne vaje in domov je prišla povsem drugačna kot sem jo poznala. Spodbudila me je, da je to nekaj zame in kmalu sem se jih udeležila.                             Tam smo se pogovarjali o življenju, premišljevali o Bogu in  o grehih,.. V mislih se mi je porajalo vprašanje: ˇKaj pa če Bog res obstaja?ˇ

Na duhovnih vajah sem dobila povabilo na angleški tabor in z veseljem sem se ga udeležila. Tam sem doživela več kot sem pričakovala, saj je bil to krščanski tabor. Spoznala sem čudovite ljudi, v katerih sem videla kako izžarevajo ljubezen, radost in veselje do življenja..  Ob njih sem se počutila sprejeto točno takšno kot sem. Želela sem izvedeti kaj je v njih takega, kar jih dela drugačne od ostalih ljudi. Opazila sem tudi, da so brali Sveto pismo,  kar se mi je zdelo povsem čudno in zastarelo. Na taboru smo razmišljali o življenjskih ciljih, preko dramske igre pa sem prišla do spoznanja, da je Jezus umrl za moje grehe z namenom, da bi večno živela in da je od mene odvisno ali bom ta dar sprejela ali ga ne.

Pred koncem tabora me je prijateljica vprašala: ˇBojana, kaj misliš o Bogu? Kakšen je tvoj odnos do njega?ˇ V sebi sem začutila hrepenenje po tem, da se približam Bogu. Najin pogovor se je nadaljeval z molitvijo in odločila sem se, da sprejmem ta milostni dar.

S prijatelji iz tabora smo po koncu tabora skupaj preučevali Sveto pismo, pričela sem ga brati tudi sama in s časoma sem ga vse bolj razumela. 

Kljub vsem spoznanjem pa je del mene še vedno ni bil dovolj predan Bogu, saj sem izpopolnjenost in željo po ljubezni, sprejetosti iskala v zabavi in flirtanju s fanti. Name so vplivale okoliščine in vrstniki, kar je trajalo približno dve leti. V sebi sem čutila, da to kar počnem ni dobro zame, saj sem se po koncu vikenda počutila prazno v sebi.  Tega sem imela dovolj, zato sem se odločila, da tudi to področje popolnoma prepustim Bogu. Praznino v meni je zapolnil s svojo ljubeznijo in korak za korakom mi je dal spoznati, da je on tisti, ki ga v življenju najbolj potrebujem.

Spremembe v mojem življenju:

• zavedam se, da me Bog ljubi takšno kot sem
• v njem imam večno življenje
• moj pogled na težave. Bog me preko njih uči in dela boljšo. Vem da je ob vsakem času z mano, mi pomaga in me vodi.
• svoje življenjske cilje sem podredila Bogu
• vidim potrebe ljudi in jim želim pomagati spoznati Boga

Moj cilj je živeti življenje kot je Bogu všeč. Želim mu zvesto slediti in izpolniti načrt, ki ga ima zame. Ne vem kaj me še čaka v življenju, a zaupam Bogu, da je pot po kateri grem z njim, najboljša zame.

Jer 29, 11-14:

V vem za načrte, ki jih imam z vami, govori GOSPOD: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje. Klicali me boste in prihajali molit k meni in vas bom uslišal. Ko me boste iskali z vsem srcem se vam bom dal najti, govori GOSPOD.